Mihaela Mravljak je v zbirki PESEM SE RODI V TIŠINI zbrala v sedmih ciklih pesmi, ki govorijo predvsem o ljubezni, neizpolnjeni, nevračani. To je jedro zbirke, nanj pa se vežejo druge teme iz vsakdanjega življenja, ki se ne oddaljuje veliko od neposrednega okolja-vse je zaprto v nekem tesnem svetu, ki se kdaj pa kdaj spremeni v tesnobnega, izziva nevrotičnost, a je vseeno zaokrožen, smiseln. V njem se vse začne, vse se tudi izteče. A najprej ljubezen. Prišla je v zreli dobi, pozno. Ni razsvetlitev življenja, radost, prej je motna, negotova, dvoje približevanj, ki se nikoli ne realizira. Zabrisana. Je nemoč. Skorja bolezen, melanholična, deževna, temna. A ko tipamo v njeno notranjost, to ni več ljubezen-sprevrača se v hrepenenje po sočloveku, s katerim bi obstajala trajna, usodna zveza, morda niti ne to, morda le odgovor na vse, kar želi človek izreči. Tako malo telesnega je v tej ljubezni, a še to, kar je, je zgolj simbolno (pričakovan nasmeh, roke…). Na drugem koncu bi lahko stal kdorkoli. To izhaja tudi iz samogovora, ki je v teh pesmih tako izrazit. Privzel je retoričen tek stavka s številnimi ponavljanji. Zastavljena je melodija in z manjšimi variacijami teče skozi pesem, utišano, zapeto sebi in ne drugim. Plašno. Toliko je tistega hrepenečega, otožnega, žalostnega »potem«, da je povsem zabrisan prapok ljubezni, tisti lok obločnice, ki je osvetlil dvoje življenj in jima dal nekaj svetlobe za popotnico. Izvemo, da ga pravzaprav niti ni bilo (Čakal sem te… Ni te bilo…). So le rahli dotiki (kakor je tisto drobno spogledovanje ob pogrebu), srečanja, sanjarjenja, ki nejasno zarisujejo podobo ljubezenske izpolnitve. Na podobo človeka.

 

Ljubezen se tako spreminja v metaforo. »Pustite, da gori«, pravi pesem Ne posmehujte se ljubezni, ljudje. Sredi »tihe vdanosti« zažari v nenavadnih, nevsakdanjih barvah. Tako doživljamo lastno nevsakdanjost, odkrivamo svoje razsežnosti z možnim občutkom, da smo za nekaj prikrajšani, skoraj ogoljufani.

 

Med pesmimi to izrazito poudarjajo tiste v ciklu »Zapreti vrata v svojo hišo, zapreti vrata v svoje srce«. Spremlja jih oznaka »razpoloženjske«, kar pomeni melanholične. Vse stvarno se dogaja zunaj vidnega kroga (kakor tisti neprisoten začetek ljubezni), tako kakor je mamin grob del neke druge težnosti: »Zaradi vsega,/kar sem v življenju izgubila,/ zaradi vsega,/ česar nikoli/nisem/dobila«. Rane, porazi, laži, prevare, samota niso gradnja pesmi, so nekaj vnanjega, kar se kot splošno uteleša v razpoloženju. Tako so tudi sreča, prijateljstvo, sanje, ljubezen zavite v negotovost in meglene.

 

Gre za razpoloženjsko nihalo. Kakor zaniha v melanholijo, ki je utelešenje razpadanja in razpadlosti, zaniha tudi v gotovost, ki se kaže v zbranosti in ovedenju. Pesem »Živeti počasi« lepo spremlja doživljanje biti kot upočasnjenje in je v svoji enostavnosti eden od vrhov zbirke. Iz globine splava tudi barva tega doživljanja (bela, ki je osrednja beseda pesmi »Utrinek z Verone«).

 

Zbirka »Pesem se rodi v tišini« meri vsakdanjost in prazničnost. Velik del pesniškega poklica in poslanstva je razumevanje procesa nastajanja pesmi in ne bi bilo povsem prav, ko to ne bi pustilo sledi v osebnem opusu vsakega pesnika. Pesem je vedno senca nečesa, kar je poseglo v življenje, nekakšna genska okvara, drugačnost, tudi obremenjenost. Prav zato imajo vse tiste pesmi, ki upevajo pesnenje, nekakšno dvoslojnost, miselno sporočilo, ki sega v središču bivanja.

*Ilustracije : Berta Urbanc

 

 

PESEM SE RODI V TIŠINI

 

Pesem se rodi v tišini.
Pesem se rodi v samoti.
Pesem se rodi v bolečini.

 

Dokler leži v predalu,
je samo moja.

 

Ko jo je, kakor
otroka, treba postaviti
v svet,
se bojim zanjo.

 

Svet se ji čudi.
Se ji smeje.
Jo občuduje.
Je ne razume.

 

Kot mene.

 

 

POZNA LJUBEZEN

 

I.

 

Ne vem,
ali naj jo hvalim
ali preklinjam,
ne vem,
kdo jo je vtihotapil
v moje srce.

 

Katere zle sile
se norčujejo iz mene,
kateri dobri duhovi
tiho ljubkujejo
moje srce.

 

Pozno je že.
Že zdavnaj je odzvonilo poldne.

 

Ne vem,
ali naj jo hvalim
ali preklinjam,
to ljubezen,
to pozno, prepozno ljubezen

 

 

PESEM O ROŽAH

 

Ni te bilo,
ko so na vrtu cvetele
bele narcise.

 

Tudi, ko so v vroči
julijski sopari dišale vrtnice,
nisi prišel mimo.

 

Metulji so se omamljali
ob jesenskih astrah,
a ti nisi imel časa zame.

 

Tudi težak vonj
krizantem te
ni ustavil.

 

Vem.
Zima bo.
In jaz bom sama hodila
po svetu.

 

Na belem snegu
bodo
ostale
velike bele stopinje.
Samotne bele stopinje.
(Na oknih bodo cvetel
ledene rože)

 

 

SAMO VČASIH

 

Samo včasih se te
še spomnim.
V jutru,
ko je povsod
še tema
in resnica
z ostro bolečino
še ne rani
srca.

 

Samo včasih se te še spomnim,
ko ob kozarcu rdečega vina
posedimo s prijatelji,
ko hitim na avtobus.

 

A v srcu ni več
ne radosti
ne trpljenja.
Samo tiha vdanost...

 

 

V MENE LEZE TIHA OTOŽNOST
(Razpoloženjske)

I.

 

V mene leze tiha otožnost.
Kakor po prekrokani noči,
ko je v ustih še okus
po slabem vinu
in obleka še diši
po cigaretnem dimu.

 

In veš,
da je bil nasmeh zlagan
in vino kislo
in tega,
kar resnično nekaj velja,
nimaš.

 

Tvoji duši trezni
se zdi,
da nimaš ne prijateljev
ne ljubezni.

 

II.

 

Vlažen aprilski dež.
In pomlad,
ki je ni.

 

Kuham kavo.
Radio igra staro melodijo.
In poročila.
In odšla bom
na avtobus.
In odšla bom v službo.

 

V meni tihi obup.
V meni tiha žalost.
V meni tiha samota.

 

Vlažen aprilski dež.
In pomlad,
ki je ni.

 

III.

 

Postati tih in neobčutljiv.
In iti skozi čas.
Sam in trden.

 

Izklopiti telefon.
Zapreti vrata
v svojo hišo.
Zapreti vrata
v svoje srce.

 

Molčati.

 

Dokler ne bo
mimo
ta večer,
dokler ne bo
mimo
ta noč.

 

 

Mir. Spokojnost.
V nedeljo vse počiva:
plug in kosilnica, njiva in traktor.

 

Berem stara pisma,
dopisnice in razglednice.

 

Ura tiktaka.

 

Nekoč so bile ljubezni.
Nekoč so bili prijatelji.
Nekoč sta bila oče in mati.

 

Pisma so orumenela.
Sporočila so stara.
Ne dotikajo se več srca.

 

Nedelja na vasi.
Prazna hiša ječi.

 

Nekoč...

 

Naberem rože
in jih nesem na pokopališče.

 

Ta mir boli.

 

 

ZELENA PESEM

 

Ljubim zeleno,
ker tudi ti ljubiš zeleno,
ker je to barva
dreves
in praproti
in mehke trave
okoli
mojega doma.

 

Ljubim zeleno.
To je barva
reke
in miru
in tišine
in smreke.

 

Ljubim zeleno.

 

To je barva
mladega žita
in moje mladosti
in tihega sna.

 

To je barva,
ki jo ljubiva oba.

 

To je barva smreke.
To je barva reke.
To je zelena pesmica.

 

Čeprav me nimaš rad,
napisana za letošnjo pomlad.