"Vuhred skozi čas"

Samo ime kraja se skozi zgodovino različno izgovarja in piše. V pisnih dokumenti najdemo naslednje zapise imena: Ohred, Ohrad, Vograd, Wacher, Wucher, Wuchern, Voher in danes Vuhred. Eni menijo, da je ime nastalo iz besede »vigred«, kar pomeni spomlad (pomlad po koroško). Drugi spet menijo, da je ime nastalo iz besede »ogre(a)d«, kar bi naj pomenilo vrt (okrog hiše). Tretji se navdušujejo in so prepričani, da je ime nastalo iz besede »vograd«, kar bi naj pomenilo ogrado. Z ogradami pa bi naj bile nekoč obdane hiše v Vuhredu. Zopet četrti trdijo, da je nastalo ime iz besede »voherje«, ta beseda pa bi naj nekoč pomenila Pohorje. Kdo bi vedel, katera izpeljanka imena bi najbolj ustrezala današnjemu imenu. Dejstvo pa je, da se ime pojavi že na začetku novega veka. Prvi pisni dokumenti, ki omenjajo Vuhred in so bili do sedaj najdeni ter raziskani, so datirani z datumom 9. junij 1407. Že naslednje leto 18. marca 1408 pa je Vuhred že omenjen kot vas.

Prebivalci so v davni preteklosti bili le kmetje, tlačani, podložni graščakom. Kmetije so bile redke, ni bilo mostu čez Dravo in ne železnice. V kmetijah so bile črne kuhinje, ki so jim pravili “dimnice”. Svetili so s treskami, oprema stanovanj je bila preprosta, ležišča iz slame, sena itd. tla so bila iz zbite zemlje, brez poda, grobo izdelane mize, odprta ognjišča brez dimnikov. Obleka je bila iz domače volne in lanu, obuti so bili v cokle poleti in v coklšuhe pozimi.

Prvi nepremičninski lastniki v pisnih dokumentih se pojavijo: Jelena der Khrautiz leta 1407, Ulreich der Pucz leta 1408, Hans Seibat, Žiga Wakerzil in Gašper Preninger leta 1436, Martin in Jakob Rawnacher, Jurij Windishgra(e)z leta 1443, leta 1451 se pojavita Hans Schweighofer in Erhart Eybeswalder. V listinah, ki datirajo iz let 1457 do 1461 je razvidno, da se prvič pojavita Kvintanova in Novakova huba. Novakova huba je ponovno omenjena v listini iz leta 1478, dopisana je Pernatova/Pernhartova huba. Leta 1586 se pojavi Vid Trunk (Trungkh) kot plačnik zemljiškega davka. Leta 1585 se pojavijo lastniki vuhreških žag, ki jih je gnala Vuhreščica, Vabek, Zemljak in Bernhard. Kajžer (Khaysser) in Pernhardt postaneta davčna zavezanca leta 1662, ko morata oddati vsak po škaf rži. V listinah iz let 1660 do 1671 so navedeni Vuhreški podložniki Skačadovnik, Knez, Kajžer, Pernhart in Krefl, ki so morali dajatve plačevati v denarju in Šošner, Ržen in Polner, ki so imeli dajatve odmerjene v piškričih in škafih žita, rži ali ovsa ter meso v kosih pleč, sir v kosih in jajca v kosih. V poznejših knjigah podložnikov najdemo še druge priimke. Od najstarejših priimkov, ki so se ohranili do danes so priimki: Božičevo, Erženovo, Kajžerjevo, Kovačevo, Novakovo, Skačedovnikovo, Pehanovo, Trunkovo, Polnerjevo… morda pa bi našli še kakšno.


Starejša risana razglednica, na kateri lahko vidimo cerkev, ter najstarejše hiše. Izgled kraja je bil seveda popolnoma drugačen kot danes.


V srednjem veku so bili vuhreški kmetje podložni vuzeniški graščini. Leta 1721 so bile vse pravice in dajatve prenesene na graščino Puchenstein (Bukovje pri Dravogradu).

Do sredine 19. stoletja je bil Vuhred tiha in odmaknjena vas. Napadi Turkov in kmečki punti so ga zaobšli. Šele po Napoleonovih vojnah je tudi Vuhred zajel živahnejši razvoj. V Vuhredu in okolici se prične razvijati trgovina in industrija. Na Pohorju so nastale steklarne in fužine. V Evropi so rasla mesta, ta pa so rasla tudi ob Dravi in potreba po lesu je naraščala. V trgovino z lesom so se vključili tudi kraji ob Dravi od Ruš do Dravograda. Tudi v Vuhredu so se pojavili posamezniki, ki so pričeli preprodajati les s Pohorskih gozdov. Eni so bili bolj, drugi pa manj uspešni pri tem delu. Potrebe in povpraševanje po rezanem lesu pa so bile tudi vzrok, da so ob potokih na Pohorju pričele rasti žage na vodni pogon. Kmetje z gozdovi pa so na teh žagah rezali les in ga nato prodajali lesnim trgovcem ob Dravi. Ti so les s splavi in šajkami spravljali po Dravi v Maribor in naprej v druge kraje ob Dravi in Donavi do Beograda in še naprej, celo do Črnega morja.

Ljudje so zelo malo hodili po svetu, dokler ni bila zgrajena “železna cesta” skozi kraj.Z velikimi svečanostmi so 18. julija 1857 pričeli z gradnjo Koroške proge od Beljaka, preko Celovca do Maribora. Kljub velikim zapletom in vmesni menjavi lastnikov, so progo uspeli dograditi od Koroškega kolodvora v Mariboru do Vuzenice že v letu 1862, do Celovca v letu 1863 in do Beljaka v letu 1864. Progo so uspeli narediti tudi ob izdatni pomoči podjetnikov Kalistrov iz naših krajev. Čeprav je prvi vlak iz Koroškega kolodvora v Mariboru odpeljal v začetku novembra 1862 in peljal skozi Vuhred 13. novembra 1862, je bila proga odprta za javni promet šele 01. junija 1863. Za gradnjo Koroške proge so do leta 1865 porabili 23,2 milojona goldinarjev. Za gradnjo železniške postaje Vuhred in za njene infrastrukture je bilo porabljeno 7,3 ha njiv in travnikov. Železniški most čez Vuhreščico pa je bil zgrajen iz kamna, lomljenega v Orlici. Ta most še danes stoji in je ponos Vuhreda. Takrat so nameravali graditi tudi progo Graz – Wies – Eibisvald, s predorom pod Marenberškim prelazom, mimo sedanjih Radelj in prek mostu čez Dravo do Vuhreda. Tako je bila Koroška proga dograjena v letih 1862 – 1864.

Že v času gradnje Koroške železnice so v Vuhredu zgradili tudi prvi most čez Dravo, ki je bil približno 500 metrov višje od sedanjega in lesen. Ta most je že naslednje leto odnesla voda, zato so tri leta pozneje zgradili nov most. Najprej so zgradili dva iz kamna sezidana stebra in nanj namestili kovinsko konstrukcijo. Na vsako stran obrežja po so namestili še nekaj lesenih stebrov. Most je ob začetku druge svetovne vojne podrla Jugoslovanska vojska.


Vuhred pred drugo svetovno vojno z lepo vidnim kovinskim mostom,
ki ga je zgradila občina Marenberg leta 1904.


Na levem bregu se še danes vidi majhna kapelica, ki je bila nekoč nad mostom. Čez most in mimo gostilne ni mogel nihče brez srednjeveške mitnine. Ob mostu je bila znana Kogalova gostilna, ki je bila pozneje porušena, ker bi drugače prišla pod vodo, ko je bila Drava zajezena z izgradnjo hidro elektrarne Vuhred. Kovinski most čez Dravo so razstrelili vojaki ob napadu nemške vojske na Jugoslavijo leta 1941. Pozneje so Nemci zgradili nov lesen most, ki je služil svojemu namenu do izgradnje HE Vuhred. Takrat pa so zgradili nov – sedanji most.


Vuhred 1957 v času zaključevanja izgradnje novega mostu čez reko Dravo in polnitve akomulacijskega jezera HE Vuhred.


Še leta 1862 je bilo po Dravi in cesti proti Mariboru prepeljanega okrog 160.000 centov tovora. Z dograditvijo koroške železnice, pa se je prevoz po cesti precej zmanjšal. Še bolj drastično pa je železniški prevoz prizadel prevoz po Dravi. Splavarstvo in šajkarstvo je skoraj propadlo. Prihod železnice pa ni prizadel le transporta. Močno je prizadel tudi industrijo pohorskih steklarn in kovinsko industrijo. Te niso mogle zdržati konkurence iz Češke in Šlezije, zato so po letu 1863 pričele naglo pešati. Ko je stekla železnica v Dravski dolini, so v Mariboru postavili tovarno kavnih surogatov (izvlečkov). Tovarna je letno predelala 15 do 20 tisoč centov surovin na leto. Nastala je velika potreba po cikoriji. To so v večjih količinah pričeli kultivirati tudi na radeljskem, vuhreškem in šentviškem polju. Promet na Koroški progi je postopoma naraščal, med tem ko se je splavarstvo in šajkarstvo na Dravi počasi zmanjševalo. Dokončno je zamrlo po dograditvi hidro elektrarn v letu 1958. Sedaj pa se splavarstvo na Dravi ponovno razvija, vendar le v turistične namene.

S samo gradnjo proge in po dograditvi pa so se povečale tudi potrebe po lesu in drugih gradbenih materialih. V Pohorskih gozdovih se je povečala sečnja lesa, odprti pa so bili tudi kamnolomi v Orlici, Hudem kotu in v Josipdolu. Posledično se je povečalo število žag in mlinov ob potokih. Povečala se je potreba po prevozu s Pohorja do železniške proge, s tem pa tudi potreba po bolje urejenih cestah. Prav zato so nekoliko spremenili traso ceste Ribnica na Pohorju – Vuhred in njene priključke ter zmanjšali največje klance. Tudi v Vuhredu so cesto, ki je peljala mimo Najvirtove gostilne do broda na Dravi, speljali ob Vuhreščici mimo pahernikovih hiš, skozi zadnji obok železniškega mostu do Drave, na levo do broda in na desno proti železniški postaji Vuhred. Med železniškim mostom in Dravo na desni strani potoka Vuhreščica sta stali trgovina in gostilna. Lastnik teh je bil takrat Josip Urban, pozneje pa Josip
Widmoser.


Gostilna Sgerm nekoč


Med samo gradnjo koroške železnice je bila zgrajena tudi gostilna pri Kajžarju, ki jo je vdova Josipa Urbana leta 1900 prodala Francu Sgerm iz Orlice. Istega leta je občina Marenberg od Kresnik Petra v Vuhredu odkupila brod in čez Dravo postavila leseni most za boljšo in hitrejšo povezavo Marenberga z železniško postajo v Vuhredu. Takrat je ob mostu na levi strani Drave na Dobravi Mihael Snobe odprl gostilno, ki jo je pozneje odkupil Kogal. Nad Pahernikovo žago je bil leta 1903 čez Vuhreščico zgrajen betonski most. S tem mostom se je znatno izboljšal dovoz tovora na železniško postajo v Vuhredu. Furmani, ki so dovažali les in kamenje iz smeri Ribnica na Pohorju, Hudi kot, Orlica in Sveti Anton so se s tem mostom izognili velikega klanca, ki je bil ob železniškem mostu speljan na železniško postajo v Vuhredu. Usnjar Karl Wrentschur iz Marenberga je leta 1901 na desni strani Vuhreščice v Vuhredu od gostilničarja Widmoserja odkupil stavbo v kateri je bil mlin, pekarna in kovačija.

Razglednica Vuhreda iz leta 1911. Lepo se vidi kovinski most čez Dravo, lenštat med Dravo in železniškim viaduktom, nekdanja tovarna z dimnikom, železniška postaja in kopališče. Vuhred je razdeljen na spodnjo in zgornjo vas. Skrajno desno se vidi stolp gasilskega doma na zgornji vasi. Cesta iz Orlice in Ribnice na Pohorju pa je še vedno speljana mimo Najvirtove gostilne k Dravi.

V njej je uredil tovarno usnja in ob njej prizidal prostor za elektrarno na vodni pogon. Kmalu pa je tovarno in elektrarno prodal občini Marenberg. Ta je iz Ljubljane pripeljala Norberta Minibeck, ki je proizvodnjo usnja ukinil in v stavbi uredil proizvodnjo kavinega nadomestka iz cikorije. Tudi proizvodnja tega se ni obdržala dolgo. Okrog leta 1932 je občina Marenberg v teh prostorih uredila občinska stanovanja. Leta 1934 so pri objektu podrli tudi tovarniški dimnik. Andrej Kozjak (po domače Lah) je leta 1907 nad železniško postajo v Vuhredu zgradil hišo in v njej uredil restavracijo. Andreja Kozjak je nasledil Kralj Anton, žagovodja s Pahernikove žage, s tem je postal tudi lastnik Lahove žage, ki je bila pod novim mostom čez Vuhreščico.

Domoljub in zavedni Slovenec Franjo Pahernik iz Vuhreda je pomagal Petru Mravljak v Svetega Antona kupiti Urmovo hišo, v kateri je bil takrat gostinski lokal in pošta. Antonu Osrajnik z Orlice pa je Franjo Pahernik prodal hišo in kovačijo nad svojim poljem nad cerkvijo. To hišo je pozneje nasledil železničar Jakob Krajnc, ki jo je po drugi svetovni vojni prodal Maksu Hudernik.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja se v gospodarstvu povečuje pomen gozda. Pomen lesne industrije se stopnjuje tudi po letu 1918, povečuje pa se tudi trgovina z lesom in lesnimi izdelki. Les postane tržno konjunkturno blago. Zaradi bogatih gozdov v tem predelu, se je tudi Vuhred v tem času razvil iz skromne vasice v bogato naselje z lepimi hišami, vilami, z elektrarnama, z žagami, mlini in gostilnami na obeh bregovih Vuhreščice. Pod viaduktom čez Vuhreščico, med njivami in Dravo je bilo letno igrišče ter urejeno kopališče v stranski, stari strugi reke Drave, ki jo je polnil svež in čist pohorski potok. Zelo lepa je bila vila last ing.
Franja Pahernik. Obdana je bila s čudovitimi nasadi eksotičnega drevja. Danes je vila le žalostna razpadajoča podoba nekdanje veličastne stavbe in zanemarjene okolice. Le zaščiteno drevo Ginko še kljubuje brezvestnim upravljavcem in lastnikom hiše z okolico. Poleg Pahernikove vile je bila v tem času zgrajena še Pogačnikova vila, ki je bila prvotno last Pahernikovega brata. Leta 1886 je bila zgrajena še Mravljakova vila, v kateri je dobila svoj prostor tudi pošta. Vsi trije pa so bili lesni trgovci in veleposestniki, ki so imeli v lasti obsežne gozdove na Pohorju.

Gozd je postal Vuhredčanom neusahljiv vir zaslužka in dohodkov. Vse poletje so bili na delu v gozdu. Od ranega jutra do poznega mraka so v gozdovih pele žage in sekire. Les so z nizkimi lesenimi vprežnimi vozovi (padli) vozili na žage in na veliko skladišče za les, ki je bilo ob pristanišču za splave, tik pod železniškim viaduktom.


Po mnenju Vuhredčanov najstarejša razglednica Vuhreda. Levo je prva Pahernikova elektrarna, Urmove (Mravljakove) vile pa še ni, kar pomeni, da je fotografija bila narejena pred letom 1895.


Franjo Pahernik je leta 1909 postavil tri žage s polnojarmenikom. Eno v Hudem kotu, drugo v Orlici in tretjo v Vuhredu. V Vuhredu je ob žagi dogradil še zabojarno. Leta 1909 je Franjo Pahernik ob potoku Vuhreščica postavil še elektrarno na vodni pogon z močjo 100 konjskih sil. S proizvedeno elektriko je najprej oskrbel žago in del Vuhreda, leta 1910 pa je z elektriko oskrbel še del Dobrave, Šentvida in Vuzenice. Tako so ti kraji dobili javno električno omrežje že leta 1910. Javno električno omrežje v Mariboru in v Ljubljani pa so pričeli razvijati šele po prvi svetovni vojni. To je bil takrat velik korak za majhen Vuhred. Ob tem pa je veliko ljudi dobilo tudi delo.

Kljub vsemu napredku, pa tudi Vuhred niso obšle posamezne krize. Ob pojavu Koroške železnice so izgubili delo mnogi splavarji in vozniki šajk, pohorski steklarji in fužinarji, pa tudi konjarji. Z železnico pa se je povečala potreba po nekaterih vrstah gradbenih materialov (les, kamenje, gramoz, pesek ipd.) in povečala se je potreba po delavcih na drugi strani. Ob začetku 20. stoletja je nastala še večja kriza, ko je gradbeni material izgubil ceno, cena pa je padla tudi kmetijskim izdelkom. Takrat je tudi Vuhred zajela izseljeniška mrzlica. Okrog leta 1905 se je zato iz Vuhreda izselilo nekaj mladih in ambicioznih krajanov. V severno Ameriko so odšli: Fašnik Franc z Novakove kmetije; Kristan Andrej in njegov bat Franc z ženo s Trunkove kmetije; Marija Sgerm in Apačnik s Pahernikove žage. Apačnik se je v tujini izučil za frizerja in se edini od teh po več letih vrnil v Vuhred. Po letu 1904 se je močno razvilo hmeljarstvo na Marenberškem polju. V letu 1926 pa je to prišlo tudi na vuhreško področje.

Prva svetovna vojna ni imela večjih vplivov na napredek in razvoj Vuhreda. Bolj ali manj je vse stagniralo. Večje spremembe je Vuhred doživljal spet po letu 1918, ko je dokončno razpadlo cesarstvo avstroogerske monarhije. Takrat je Franjo Pahernik iz Vuhreda sklical rodoljube iz marenberškega okraja. Ustanovili so Narodni svet za okraj Marenberg in občino Kapla. Predsednik sveta je postal Franjo Pahernik, člani pa Emerik Mravljak iz Vuzenice, Miloš Oset z Mute, Luka Držečnik iz Orlice in Miroslav Volčič z Brezna. Ta svet je pripravil načrt ukrepov ob razpadu monarhije. Sestavil je predloge za zamenjavo slovenstvu nasprotnih županov, učiteljev in uradnikov. Kot predsednik Narodnega sveta je Franjo Pahernik zaprisegel orožnike v Marenbergu, na Muti, V Vuzenici in Ribnici na Pohorju. Z odlokom okrajnega glavarstva je bil za komisarja območja bivšega marenberškega okraja imenovan Franjo Pahernik, za gerenta pa Ivan Robič, oba iz Vuhreda. S soglasjem Generala Majstra je bila organizirana narodna straža. Poveljnik te je postal Janko Pahernik. Vojaki pa so postali Fric Praprotnik, Janez Kristan in Luka Verdnik iz Vuhreda, Miha Stepišnik iz Hudega kota ter Franc Mihelič iz Orlice.

V začetku leta 1920 je bilo ustanovljeno telovadno društvo Sokol Marenberg – Vuhred. Franjo in Marija Pahernik sta bila tudi v tem društvu aktivna. Franjo in Marija Pahernik sta bila vključena in tvorno sodelovala tudi z mednarodno komisijo za razmejitev med Jugoslavijo in Avstrijo. Zaradi nesrečne mirovne pogodbe je bila tudi Koroška proga razdeljena na jugoslovanski, avstrijski in italijanski del. Proga na Jugoslovanski strani od Maribora do Prevalj je postala lokalna, zato se je promet na njej bistveno zmanjšal. V tem času je hmelj začel zasedati tudi polja v Vuhredu in Šentvidu. Cikorija je pričela zapuščati ta polja. Hmelj pa se je na Vuhreških poljih zadržal do druge svetovne vojne, med njo pa je bil ukinjen.

Novembra 1931 sta Marenberški in Dravograjski okraj dobila svojega poslanca v Narodni skupščini v Beogradu. Poslanec je postal Franjo Pahernik, ki je to funkcijo opravljal do leta 1935.


Letalski posnetek Vuhreda in vuhreško polje vse do »Šoštarjeve« kmetije, narejen v letih od 1930 do 1934. Na fotografiji je še dimnik tovarne, ki je bil porušen v letih 1933/1934.


Po letih živahnega gospodarskega razvoja, je okrog leta 1931 tudi Vuhred dosegla gospodarska kriza in zavrla njegov razvoj. Najbolj je kriza prizadela kmete in trgovce lesa. Cene lesa in kmetijskih izdelkov so občutno padle. Prav v tem času pa je parlament v Beogradu sprejel tudi Zakon o zaščiti kmetij. Leta 1933 pa je ta parlament sprejel tudi Zakon o združevanju malih občin. Na osnovi tega zakona so bile občini Vuhred pripojene občine Sveti Anton, del Šentvida in Spodnja Orlica. Župan nove občine je postal Franjo Pahernik, podžupan pa Martin Vinšek s Svetega Antona.

Z naraščajočo močjo nacizma v Nemčiji in nato v Avstriji, so se okrepila nacionalna nasprotja tudi v Dravski dolini. V Marenbergu je bila večina gospodarskih dejavnosti v rokah nemške narodnostne skupine, zato ni bilo nobenih vidnejših vlaganj v skupno infrastrukturo kraja, ki je potrebna za organizirano družbeno delovanje krajanov. Edini organizirani predstvanik, ki je bil sposoben narediti kaj bistveno novega, je bilo telovadno društvo Sokol Marenberg Vuhred. To je leta 1934 sklenilo postaviti svoj sokolski dom v Marenbergu. Akcija je bila uspešno vodena in zaključena.

Nacionalna nasprotja v Dravski dolini so se povečala s priklučitvijo Avstrije k Nemškemu rajhu. Takoj po kapitulaciji Jugoslavije, pa so Nemci zasedli Dravsko dolino. V Vuhredu je bila okupacija sprejeta – kakor v večini krajev na Štajerskem – bolj ali manj z zadovoljstvom, vendar ne tako z navdušenjem kot v Marenbergu. Ob 25. obletnici Mohorjeve družbe je Kompolski zapisal: “vse Slovenstvo in narodno – zavedno delo v Dravski dolini je slonelo na treh mogočnih stebrih, ki jih ni zamajal niti najhujši vihar narodnih nasprotnikov. Ti stebri so bili trije slovenski domovi: Pahernikov v Vuhredu, Mravljakov pri Svetem Antonu in Mravljakov v Vuzenici”.

Po vsej Dravski dolini so že pred vojno padale občine v roke nasprotnikov, le vuzeniška, vuhreška in antonska so kljubovale vsem pritiskom. Zato ni čudno, da so ob okupaciji Nemci že imeli na seznamu slovenske družine: Franja Pahernik, Petra Mravljak, Ivana Mravljak, vse tri Potočnikove in podnajemniško družino Pungartnik, ki je stanovala pri Najvirtu. Slovensko zavedne ljudi so zaprli. Zato so iz Vuhreda odpeljali Franja Pahernik, Petra Mravljak in njegovo hčerko Vlasto, Ivana in Avgusta Potočnik, Ivana Mravljak, Josipa Holdrijana, Martina Vinšek in župnika Ivana Lebar.

V Vuhredu so Nemci odstranili vse slovenske napise in jih zamenjali z nemškimi. Za župana so postavili Pavla Minarika. Občinsko upravo so premestili v Mravljakovo hišo in na njo namestili tablo z napisom: »Bürgermeisteramt Wuchern«. Tukaj so uradovali samo v nemškem jeziku do konca druge svetovne vojne. Zaprte krajane Vuhreda so po enem mesecu izpustili. Že čez 14 dni pa so jih ponovno zaprli. Zaprli pa so še več drugih ljudi iz Vuhreda in okolice. Vse so odpeljali najprej v Maribor nato pa so jih izselili na Hrvaško, v Bosno in v Srbijo.

V maju 1941 so Nemci zaplenili Pahernikovo, Mravljakovo in Pogačnikovo posestvo. Z njimi so najprej gospodarili nemški oficirji, konec leta 1941 pa so posestva prevzeli v upravljanje bratje Jakumuni iz Kočevja. Vuhred ni doživel in pretrpel zelo težkih udarcev vojnih let. Nemška propaganda je bila zelo močna. Mnogi so pozabili, da so Slovenci. Tudi partizani so v vas zelo redko prihajali. Med družinami in posamezniki so kot borci in aktivisti sodelovali z osvobodilnim gibanjem: Draučbaher Rudi, Jenčič Drago, Kotnik Karel, Vogrin, Mravljak Konrad, Sgermovi, Kovač Lija, Gracejevi.


Posnetek Vuhreda, ki so ga naredili Nemci med drugo svetovno vojno.


Prvi boji med partizani in Nemci so potekali v maju 1944. Takrat so partizani prišli čisto blizu bunkerjev. Ob tej priliki so Nemci odpeljali iz Orlice mnogo živine. Precej ljudi so aretirali in jih odpeljali v zapore. Nekaj terencev so zajeli, štirje partizani pa so padli.

4. januarja 1945 je pet lovcev napadlo lokomotivo na postaji in jo preluknjalo.24. januarja 1945 ob 06,40 uri so partizani napadli vlak pri Šentvidu. Po eksploziji mine je prišlo do boja, v katerem so se ljudje razbežali in prišli peš v Vuhred. V boju je bilo 8 lažje, 4 težko ranjeni, 6 pa jih je bilo mrtvih.

8. februarja 1945 so zavezniška letala vrgla na Vuhred časopise, ki jih je policija takoj zasegla.14. februarja 1945 so zopet padle bombe na Vuhred. 3. aprila pa je bomba padla na hišo Antona Kralja nad železniško postajo in ubila tri ljudi, ki so bili v zaklonišču. Na progi pa so potekali boji med Nemci in partizani.

Ob koncu druge svetovne vojne so Vuhred zapustili poleg Nemcev tudi vsi nemški uradniki in učitelji. Z njimi so odšli tudi domačini Widmoserjevi in Minarikovi.Nekateri izseljeni Vuhredčani pa so se vrnili. Vrnili so se: Pahernikovi, brez sina Vojka; Mravljakovi; Roza Holdrijan, brez moža in sina; brata Ivan in Avgust Potočnik, brez brata Dominika ter Ivan Mravljak. Po kapitulaciji 9. maja 1945 so noč in dan vozili transporti umikajočih nemških vojakov. Iz Vuhreda se je nemška vojska umaknila en dan po kapitulaciji.


Vsem padlim in pogrešanim v NOB je bil leta 1979 postavljen spomenik, na katerem piše: “V svobodo zazrti, na ljudstvo oprti, močnejši od smrti”


Partizanska vojska je v vas vkorakala tri dni po kapitulaciji Nemcev. Prva učitelja po vojni sta bila Hvalec Ivan in tov. Mencini. Šola je sicer ostala cela, vendar v notranjosti razdejana.

V Marenbergu je bil po vojni organiziran Okrajni ljudski odbor Osvobodilne fronte, v Vuhredu pa Krajevni Ljudski odbor. Že avgusta so potekale volitve v Krajevne ljudske odbore. Predsednica Krajevnega ljudskega odbora v Vuhredu je postala Terezija Sgerm (Za predsednico je bila izvoljena Kovač Lija). Franjo Pahernik pa je postal prvi referent za gospodarstvo pri Okrajnem ljudskem odboru v Marenbergu.

Julija 1945 je v Vuhred prišel mlad kaplan Žemlič Štefan, ki je poučeval verouk v vsakem razredu dvakrat tedensko.Za obveščanje krajanov so takrat uporabljali stenčase, kjer so izobešali zanimive in šaljive članke. Ustanovljena je bila Ljudska knjižnica. Razmahnilo se je kulturno življenje. Učitelj Hvalec Ivan je režiral igre in vodil pevski zbor.

Prvo leto po vojni je bila izvedena tudi “agrarna reforma”. Na osnovi Zakona o agrarni reformi (19.12.1945) so bili tudi v Vuhredu razlaščeni vsi veleposestniki. Najprej so jim vse pobrali, leta 1950 pa so jim nekaj premoženja vrnili.


Posnetek kopališča, kamor so zahajali tako mladi, kot tudi stari.


Življenje po vojni je bilo zelo težko. Za kmete je bila uvedena “obvezna oddaja”. Izseljene družine so se vračale v izropane domove. Življenjske potrebščine so bile “na karte”. Življenje v kraju je bilo organizirano v Ljudskem odboru, ki je spadal pod okraj Dravograd. Po letu 1963 pa se Krajevni odbor preimenuje v Krajevno skupnost. Prvi predsednik KS je postal Maks Pušnik, nato Jože Pavlič, za njim Vinko Erjavec, za njim pa so se zvrstili še Martin Krajnc, Peter Šatur, Anton Javornik, zopet Vinko Erjavec, Štefka Hudernik in Metka Erjavec.

Kmalu po vojni je bila ustanovljena kmetijska zadruga, ki je bila sprva podružnica zadruge v Marenbergu. Kmetje iz Vuhreda so bili včlanjeni v Kmetijsko zadrugo Vuhred. S prostovoljnim delom so krajani že leta 1948 začeli graditi zadružni dom. Kmetje so prispevali gradbeni material in opravljali prevoze. V domu je bila urejena kinodvorana, ki je služila tudi vsem drugim prireditvam. V njem je dobila Kmetijska zadruga tudi poslovne prostore. Leta 1960 so se Kmetijske zadruge Vuhred, Radlje, Muta in Vuzenica združile v KZ Vuzenica. Glavne dejavnosti zadruge so bile: kmetijstvo, trgovina, transport, gostinstvo, od leta 1963 pa tudi gozdarstvo. Zato je pozneje tudi zadružni dom v Vuhredu prevzela KZ Vuzenica in krajani so izgubili tudi kinodvorano. Ta je bila z gradnjo podstrešnih stanovanj v letih 1989/1995 močno poškodovana, danes pa je v fazi temeljite prenove. Spreminja se tudi namembnost in postaja več namenska dvorana, v kateri se bodo lahko vršile različne prireditve.

Vuhred in njegova okolica sta doživela zelo velike spremembe ob izgradnji hidroelektrarne Vuhred na Janževem vrhu. Takrat je bil v Vuhredu zgrajen tudi nov most čez Dravo. Gradnjo mostu je vodil inženir gozdarstva Gustav Helbl s Šentvida. Pred polnitvijo elektrarniškega jezu, so v poplavnem območju v Vuhredu porušili vse objekte. Tako so porušili Widmoserjevo gostilno, gospodarska poslopja in žago, občinsko stavbo s stanovanji (bivšo tovarniško poslopje), hišo Ivana Mravljak in Glasovo hišo, last Marije Erjavec, vse na Vuhreški strani Drave in v zalivu Vuhreščice. Na drugi strani Drave pa so porušili še Kogalovo gostilno in Kresnikovo hišo. Med drugo svetovno vojno zgrajeni leseni most so demontirali in ga splavili do elektrarne Vuhred, kjer so ga z dvigalom izvlekli iz Drave. Za družine iz poplavnega območja so zgradili nadomestne hiše in stanovanja. Takrat so bile zgrajene štiri nadomestne hiše in trije bloki. Pozneje je bilo zgrajenih še pet blokov. Od leta 1994 pa se v Vuhredu gradijo le še individualne hiše. Voda pa je zalila tudi kletne prostore Pahernikovih hiš, zato je Franjo Pahernik hiše, gospodarska poslopja in funkcionalno zemljišče v Vuhredu prodal državi, za svojo družino pa je v Mariboru zgradil novo hišo.


Kmetje s svojimi stroji in traktorji leta 1983 ob 10. obletnici strojne skupnosti Vuhred.


Leta 1984 se je v Vuhredu pričela večja akcija za pridobitev telefonov. Pri gradnji telefonskega omrežja so sodelovali tudi vojaki in mladinske brigade. Javna telefonska govorilnica je bila postavljena leta 1981 in vzporedno z njo tudi javna razsvetljava. Ena od najzahtevnejših gradenj cest na Vuhreškem področju je bila cesta Šoštar – HE Vuhred leta 1982, nekaj let prej pa cesta proti Šentvidu.

Datum 26. junij 1991, je dan, ko je tudi Vuhred začel pisati nov nepopisan list – zgodovino samostojne države Slovenije. Tudi v Vuhredu smo ta dan, kot drugje po Sloveniji, ob mladi posajeni lipi z veseljem in radostjo razvili novo Slovensko zastavo. Lipo sta priskrbela Stanko Gros in Stanko Meršnik. Med korenine smo v steklenico shranili pismo poznejšim rodovom. Posadil jo je Martin Krajnc, blagoslovil gospod župnik Štefan Žemlič. Uresničilo se je to, kar je Simon Jenko že pred sto leti napisal v pesmi Lipa:
“… da ne bo spala, da v prihodnji pomladi novi, novi cvet bo gnala…”

To pomlad smo pričakali z radostjo, veseljem, srečni, a vendar z nekakšnimi čudnimi občutki pred prihodnostjo, kot je v knjigo zapisal gospod Žemlič: “Včasih je težko izraziti občutke, ki človeka navdajajo. Danes je tak dan, ko me navdaja veselje, sreča in ponos ob tem dogodku, deloma pa tudi strah pred bodočnostjo. Vendar je zaupanje večje, kot je strah. Naj živi lepa in svobodna domovina! Naj živi, raste in cveti!”

Praznovanje je trajalo do zgodnjih jutranjih ur. Strah “pred bodočnostjo” je postal kruta resnica že naslednji dan. Začela se je vojna, ki se je kmalu končala, še daleč ne tako tragično, kot pri naših južnih sosedih.

Živimo v svobodni, demokratični državi Sloveniji. To je čas popravljanja krivic iz preteklosti in upanja v lepšo prihodnost.

Danes sta kraja Sv. Anton na Pohorju in Vuhred samostojni krajevni skupnosti v občini Radlje ob Dravi.Vuhred je drugi največji kraj v občini Radlje ob Dravi in leži ob vznožju mogočnega zelenega Pohorja, na desnem bregu reke Drave, od Radelj pa je oddaljen 2 kilometra. Skozi Vuhred je speljana železniška proga, ki nas povezuje s sosednjo Avstrijo in Mariborom. Prav tako vodi skozi kraj evropska peš pot E6, ki se prične daleč na severu v skandinaviji, iz Avstrije pride v Radlje ob Dravi in preko radeljskega polja pride v Vuhred, mimo Kovačeve kmetije in čez njen pašnik pelje na Sveti Anton na Pohorju. Od tam se usmeri proti Partizanki in nato v Mislinjsko dolino. Pot se konča ob Jadranskem morju, dolga pa je preko 5.000 km.

V Vuhredu je nekaj zelo dobrih gostinskih obratov. Poleg gasilskega društva je zelo aktivno tudi Turistično društvo Vuhred in Športno društvo Vuhred. Gasilci beležijo dobre tekmovalne rezultate tako v slovenskem kot tudi v evropskem merilu. Turistično društvo Vuhred se je odlikovalo po organizaciji odmevnega pustnega karnevala, ki ga pa v zadnjih letih zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne organizirajo več. V kraju se vsako leto dogaja pevska prireditev Družina poje. Vedno pa se društvo spomni še kakšnega domačega običaja in ga s primerno organizacijo obudi in počasti.

Tudi športno društvo ima veliko dobrih uspehov in rezultatov, če prav se tudi v tem društvu dogajajo vzponi in padci. V zadnjih letih je društvo veliko energije vložilo v ohranitev smučarske vlečnice, tako je sedaj v fazi zaključnih del ob možnosti zasneževanja smučišča in izdelavi razsvetljave smučišča. Uspeli so pridobiti tudi snežni teptalec. Do dobra so uredili igrišče, uredili razsvetljavo igrišča in postavili shrambo za orodje in športne rekvizite. Aktivno pa so sodelovali tudi pri obnovi in preureditvi večnamenske dvorane v Zadružnem domu.

Izpod peresa Majde Sušek je leta 1996 nastala knjiga »Trije rodovi o Vuhredu in okolici«. Avtorica pa že nekaj let zbira in pripravlja zbirko starih igrač, s katerimi so se igrali otroci nekoč, ko igrač še ni bilo mogoče kupiti.

V letu 2005 je izpod peresa Maksa Sušek iz Radelj ob Dravi nastala Biografija rodbine Pahernik z naslovom »Pahernikovi gozdovi«. Čeprav je knjiga namenjena rodbini Pahernik in njihovim gozdovom, pa je avtor v njej precej nadrobno opisal tudi nekatere ljudi in njihova dela v Vuhredu od 15. stoletja in vse do praga 21. stoletja.

Krajevna skupnost Vuhred, ki pokriva tudi naselje Spodnja Orlica, spada v občino Radlje ob Dravi. Ozemlje KS Vuhred obsega del Dravske doline in del Pohorja. Strnjeno naselje leži ob nekoliko razširjeni Dravski dolini in ob ustju potoka Vuhreščica. Vas Vuhred in naselje Spodnja Orlica v celoti ležita na višini nad 200 metri nadmorske višine. Krajevna skupnost Vuhred šteje danes nekaj manj kot 1000 prebivalcev.

Kraj na desnem bregu Drave, ob izlivu žuboreče Vuhreščice obdajajo na južni pohorski strani trije z gozdom porasli hribi: Barnikov, Kolmanov in Polnarjev. Če se povzpneš le na enega izmed njih, boš ostrmel nad pestro sliko pokrajine pred seboj, ki sega proti severu preko vijugaste struge reke Drave, čez Radeljsko polje do mesta Radlje in na slikovito pokrajino obmejnega pogorja na Kozjaku. Bolj proti severozahodu vidiš Zgornjo Vižingo, Muto in Primož nad Muto. Proti severovzhodu pa te pogled popelje preko Spodnje Vižinge, Vasi Remšnik in Kozjega Vrha vse do Remšnika.

Občina Radlje ob Dravi je bila ustanovljena 6.11.1994, z objavo v Ur.listu 60/94 in 69/94, zajema površino 93,9 km2, pokriva 14 katastrskih občin, 14 naselij, 56 prostorskih okolišev, 21 statističnih okolišev in 1496 stanovanjskih hiš. Na dan 31.12.2004 je občina štela 6275 prebivalcev, 3120 je bilo moškega in 3155 ženskega spola.

Zadnja leta je razvoj obšel naši vasici. Težko bo nadoknaditi zamujeno, vendar s skupnimi močmi smo že v preteklosti veliko naredili. S sodelovanjem vseh krajanov pa bo življenje v naši vasi še naprej prijetno in vsakomur prijazno.

Zbral in uredil Karel Kotnik

vuhred.net © 2008 - 2014 O strani - O avtorju