Prvi nepremičninski lastniki v pisnih dokumentih se pojavijo: Jelena der Khrautiz leta 1407, Ulreich der Pucz leta 1408, Hans Seibat, Žiga Wakerzil in Gašper Preninger leta 1436, Martin in Jakob Rawnacher, Jurij Windishgra(e)z leta 1443, leta 1451 se pojavita Hans Schweighofer in Erhart Eybeswalder. V listinah, ki datirajo iz let 1457 do 1461 je razvidno, da se prvič pojavita Kvintanova in Novakova huba. Novakova huba je ponovno omenjena v listini iz leta 1478, dopisana je Pernatova/Pernhartova huba. Leta 1586 se pojavi Vid Trunk (Trungkh) kot plačnik zemljiškega davka. Leta 1585 se pojavijo lastniki vuhreških žag, ki jih je gnala Vuhreščica, Vabek, Zemljak in Bernhard. Kajžer (Khaysser) in Pernhardt postaneta davčna zavezanca leta 1662, ko morata oddati vsak po škaf rži. V listinah iz let 1660 do 1671 so navedeni Vuhreški podložniki Skačadovnik, Knez, Kajžer, Pernhart in Krefl, ki so morali dajatve plačevati v denarju in Šošner, Ržen in Polner, ki so imeli dajatve odmerjene v piškričih in škafih žita, rži ali ovsa ter meso v kosih pleč, sir v kosih in jajca v kosih. V poznejših knjigah podložnikov najdemo še druge priimke. Od najstarejših priimkov, ki so se ohranili do danes so priimki: Božičevo, Erženovo, Kajžerjevo, Kovačevo, Novakovo, Skačedovnikovo, Pehanovo, Trunkovo, Polnerjevo… morda pa bi našli še kakšno.
V srednjem veku so bili vuhreški kmetje podložni vuzeniški graščini. Leta 1721 so bile vse pravice in dajatve prenesene na graščino Puchenstein (Bukovje pri Dravogradu).
Do sredine 19. stoletja je bil Vuhred tiha in odmaknjena vas. Napadi Turkov in kmečki punti so ga zaobšli. Šele po Napoleonovih vojnah je tudi Vuhred zajel živahnejši razvoj. V Vuhredu in okolici se prične razvijati trgovina in industrija. Na Pohorju so nastale steklarne in fužine. V Evropi so rasla mesta, ta pa so rasla tudi ob Dravi in potreba po lesu je naraščala. V trgovino z lesom so se vključili tudi kraji ob Dravi od Ruš do Dravograda. Tudi v Vuhredu so se pojavili posamezniki, ki so pričeli preprodajati les s Pohorskih gozdov. Eni so bili bolj, drugi pa manj uspešni pri tem delu. Potrebe in povpraševanje po rezanem lesu pa so bile tudi vzrok, da so ob potokih na Pohorju pričele rasti žage na vodni pogon. Kmetje z gozdovi pa so na teh žagah rezali les in ga nato prodajali lesnim trgovcem ob Dravi. Ti so les s splavi in šajkami spravljali po Dravi v Maribor in naprej v druge kraje ob Dravi in Donavi do Beograda in še naprej, celo do Črnega morja.
Ljudje so zelo malo hodili po svetu, dokler ni bila zgrajena “železna cesta” skozi kraj.Z velikimi svečanostmi so 18. julija 1857 pričeli z gradnjo Koroške proge od Beljaka, preko Celovca do Maribora. Kljub velikim zapletom in vmesni menjavi lastnikov, so progo uspeli dograditi od Koroškega kolodvora v Mariboru do Vuzenice že v letu 1862, do Celovca v letu 1863 in do Beljaka v letu 1864. Progo so uspeli narediti tudi ob izdatni pomoči podjetnikov Kalistrov iz naših krajev. Čeprav je prvi vlak iz Koroškega kolodvora v Mariboru odpeljal v začetku novembra 1862 in peljal skozi Vuhred 13. novembra 1862, je bila proga odprta za javni promet šele 01. junija 1863. Za gradnjo Koroške proge so do leta 1865 porabili 23,2 milojona goldinarjev. Za gradnjo železniške postaje Vuhred in za njene infrastrukture je bilo porabljeno 7,3 ha njiv in travnikov. Železniški most čez Vuhreščico pa je bil zgrajen iz kamna, lomljenega v Orlici. Ta most še danes stoji in je ponos Vuhreda. Takrat so nameravali graditi tudi progo Graz – Wies – Eibisvald, s predorom pod Marenberškim prelazom, mimo sedanjih Radelj in prek mostu čez Dravo do Vuhreda. Tako je bila Koroška proga dograjena v letih 1862 – 1864.
Že v času gradnje Koroške železnice so v Vuhredu zgradili tudi prvi most čez Dravo, ki je bil približno 500 metrov višje od sedanjega in lesen. Ta most je že naslednje leto odnesla voda, zato so tri leta pozneje zgradili nov most. Najprej so zgradili dva iz kamna sezidana stebra in nanj namestili kovinsko konstrukcijo. Na vsako stran obrežja po so namestili še nekaj lesenih stebrov. Most je ob začetku druge svetovne vojne podrla Jugoslovanska vojska.
Na levem bregu se še danes vidi majhna kapelica, ki je bila nekoč nad mostom. Čez most in mimo gostilne ni mogel nihče brez srednjeveške mitnine. Ob mostu je bila znana Kogalova gostilna, ki je bila pozneje porušena, ker bi drugače prišla pod vodo, ko je bila Drava zajezena z izgradnjo hidro elektrarne Vuhred. Kovinski most čez Dravo so razstrelili vojaki ob napadu nemške vojske na Jugoslavijo leta 1941. Pozneje so Nemci zgradili nov lesen most, ki je služil svojemu namenu do izgradnje HE Vuhred. Takrat pa so zgradili nov – sedanji most.
Še leta 1862 je bilo po Dravi in cesti proti Mariboru prepeljanega okrog 160.000 centov tovora. Z dograditvijo koroške železnice, pa se je prevoz po cesti precej zmanjšal. Še bolj drastično pa je železniški prevoz prizadel prevoz po Dravi. Splavarstvo in šajkarstvo je skoraj propadlo. Prihod železnice pa ni prizadel le transporta. Močno je prizadel tudi industrijo pohorskih steklarn in kovinsko industrijo. Te niso mogle zdržati konkurence iz Češke in Šlezije, zato so po letu 1863 pričele naglo pešati. Ko je stekla železnica v Dravski dolini, so v Mariboru postavili tovarno kavnih surogatov (izvlečkov). Tovarna je letno predelala 15 do 20 tisoč centov surovin na leto. Nastala je velika potreba po cikoriji. To so v večjih količinah pričeli kultivirati tudi na radeljskem, vuhreškem in šentviškem polju. Promet na Koroški progi je postopoma naraščal, med tem ko se je splavarstvo in šajkarstvo na Dravi počasi zmanjševalo. Dokončno je zamrlo po dograditvi hidro elektrarn v letu 1958. Sedaj pa se splavarstvo na Dravi ponovno razvija, vendar le v turistične namene.
S samo gradnjo proge in po dograditvi pa so se povečale tudi potrebe po lesu in drugih gradbenih materialih. V Pohorskih gozdovih se je povečala sečnja lesa, odprti pa so bili tudi kamnolomi v Orlici, Hudem kotu in v Josipdolu. Posledično se je povečalo število žag in mlinov ob potokih. Povečala se je potreba po prevozu s Pohorja do železniške proge, s tem pa tudi potreba po bolje urejenih cestah. Prav zato so nekoliko spremenili traso ceste Ribnica na Pohorju – Vuhred in njene priključke ter zmanjšali največje klance. Tudi v Vuhredu so cesto, ki je peljala mimo Najvirtove gostilne do broda na Dravi, speljali ob Vuhreščici mimo pahernikovih hiš, skozi zadnji obok železniškega mostu do Drave, na levo do broda in na desno proti železniški postaji Vuhred. Med železniškim mostom in Dravo na desni strani potoka Vuhreščica sta stali trgovina in gostilna. Lastnik teh je bil takrat Josip Urban, pozneje pa Josip
Widmoser.